Rodil sem se zgodaj zjutraj na travniku. Prvo, kar se spomnim, je bila toplota mame, h kateri sem se prižel, ko sem se s težavo skobacal na noge. Vse je bilo tako novo, svetlo, polno močnih zvokov. Sledil sem mami, tam je bila varnost in mleko.
Naslednje dni so bili moji koraki bolj samozavestni, ne samo koraki, poskoki. Na mestu, naprej, nazaj in včasih sem tudi padel. A tu je bila mama in njeno toplo mleko, umivala me je s poljubi in zbudila, ko sem omagal med igro. Kmalu sta se mi pridružili še dve prijateljici. Skupaj smo se podili po travi in ob dežju iskali zavetje pri mamah.
Nek deževen dan sem zaslišal nov zvok. Mama me je s strahom pogledala. Iz čudnega predmeta je stopil človek. Stopil je med nas in v roki je nosil vrv. Zavezal jo je okrog vratu mamine prijateljice Bele in jo odvlekel k čudnemu predmetu. Ni hotela oditi, klicala je, a nihče ji ni pomagal. Vsi so stali kot otrpli. Iz predmeta je stopil drug človek. Dvignila sta Belo in izginila je. Prvi človek je rekel drugemu: »Ta je jalova, gre za meso…« Predmet se je oddaljeval, mi pa smo poslušali Beline krike.
Še nekaj dni je vladal nemir na travniku. Mame so s strahom pogledovale k nam. Kmalu pa je bilo vse kot prej. Dnevi so bili vedno krajši in noči daljše. Prišlo je jesensko deževje in zrasel mi je debel kožušček, ki me je varoval pred dežjem in mrazom.
Potem sta se spet pripeljali dve čudni vozili. Na travnik so prišli ljudje. Dva sta bila majhna in spuščala sta glasne zvoke. Vsi so zbežali, mene pa je premagala radovednost. Majhna človeka sta se mi približala in zavohal sem prijeten vonj. Prvič sem okusil suh kruh. Dotik je bil prijeten in pustil sem, da sta me božala in preslišal mamino klicanje. Potem je človek vzel vrv in začutil sem pritisk. Hotel sem pobegniti k mami, a vrv je trdno držala. Mama je pritekla k meni, a človek jo je udaril s palico in zakričala je od bolečine. Dvignil me je in odnesel k čudnemu predmetu. Takrat sem zadnjič videl mamo.
Ko sem spet zagledal svetlobo, je bilo vse drugače. Ni bilo več travnika, mojih prijateljev. Klical sem mamo, a ni odgovorila. Ni bilo trave, bilo pa je dišeče seno in v majhnem prostoru mehko žaganje. Dva majhna človeka sta stala na drugi strani ograje in me klicala. Bilo me je strah in ko sta prišla k meni, sem pobegnil. A nisem mogel kam. Povsod je bila ograja. Zvečer so prišli ljudje, zgrabili so me in eden od njih me je pičil, potem je postalo vse megleno. Nisem se mogel premakniti, čutil sem le ostro bolečino med nogami. Iz oči so mi polzele solze.
Počasi sem se navadil na dotike človeka in se sladkal s priboljški. Imel sem hrano, zavetje, a večino časa sem bil sam. Moje srce je bilo pri mami, pri mojih prijateljih. Nekega dne so ljudje prinesli nov predmet in mi ga položili na hrbet. Začutil sem stisk okrog trupa. V usta so mi potisnili železo. Na moj hrbet so dvignili majhnega človeka. Bil je težak. Pretežak. Imel sem komaj leto dni in pol. Majhen človek je potegnil za vrvi in železo v mojih ustih se je zarezalo v moje ustnice. Naslednje dni sem prenašal težo na hrbtu in bolečino v ustih.
Potem so me spet odpeljali. Znašel sem se med drugimi poniji. Veselo sem jih pozdravil, a niso odgovorili. Stali so s povešenimi glavami in iskali hrano. Naslednji dan so me privezali na vrtiljak in dolge ure sem hodil in na hrbtu nosil male ljudi, ki so me brcali, vlekli za grivo in se premetavali na mojem hrbtu. Bolele so me noge in hrbet. Moj lep kožušček je bil oguljen in sedlo me je ožulilo do krvi.
Prišla je zima in odpeljali so nas drugam. Tam je bilo veliko konj. Stara kobila ob meni je dejala, naj se ne bojim in da bo kmalu vsega konec. Konji so prihajali in odhajali. Nekateri v stavbo na koncu ograd, drugi na kamione. Nekateri so se upirali, drugi so odhajali sklonjenih glav, vdani v usodo. Vse bolj sem bil slaboten.
Ko sem spet začutil vrv na vratu, sem pomislil, da bo kmalu vsega konec. Nisem se upiral, tudi moči nisem več imel. Stopil sem v majhen prostor in kmalu začutil, da se premikamo. Ob meni sta bili še dve kobili. Bilo nam je vseeno. Tako vseeno, da se nismo niti zdrznili ob zvokih, ki so nas obkrožali. Potem smo se ustavili.
Tudi tam so bili še drugi konji in bil je nek nov, rezek vonj, ki je segel globoko v pljuča. Slišal sem prijazne glasove in odpeljali so me v drug prostor. Okopali so me in mi uredili kopita. Noge so me še vedno bolele, a srbenje po telesu je izginilo. Spet sem okusil sladko seno. Ko sem zaspal, sem na sebi čutil roke, ki so me božale in spominjale na poljube moje mame.
Naslednji dan spet spoznal nove prijatelje. Prestrašeni smo se ogledovali in čakali, kaj se bo zgodilo z nami. Toda tekli so dnevi, mirni in prijetni in noge me niso več bolele. Nisem pa smel več jesti trave. Govorili so, da imam neko bolezen zaradi napačne hrane, ki sem jo dobival. Lahko pa sem tekal po pesku, kar je tako čudovito!
Vsak dan so me čistili in kmalu sem imel spet lep kožušček brez ran. Ti ljudje tukaj so drugačni. Včasih se stisnem k njim, tako kot sem se stisnil k svoji mami. In prav všeč mi je, ko me objemajo in poljubljajo na smrček.