Hitim. Dokler me ne ujame trenutek.

Hana Verdev, Vitalnica
31 / 07 / 18
Hitim. Dokler me ne ujame trenutek.

Hitim sem, hitim tja. »Se ti sploh kdaj ustaviš? Si sploh kdaj pri miru?« me večkrat vprašajo. V resnici se – in to kljub temu, da živim precej aktivno in imam urnik pogosto tempiran na minute. Ustavim se večkrat po malo. Ne kradem trenutkov zase in jih ne načrtujem, puščam jim svobodo. Trenutki se pojavijo sami od sebe, ko jih potrebujem.

Obožujem tiste redke sobote, ko se brez budilke zbudim v sveže jutro. Izognem se vrvežu v množici in grizem kolena v kakšen hrib. Vse do tedaj, ko me narava nepričakovano preseneti, osupne, in to v trenutku, ko najmanj pričakujem. Takrat pozabim na čas, pozabim na srčni utrip, pozabim na cilj. In čisto vseeno je, da pridem na vrh dve minuti kasneje kot prejšnjikrat. Čisto vseeno je, da se srce malo umiri.

Ne bi mi pa bilo vseeno, če bi spregledala sončne žarke, kako sramežljivo kukajo skozi krošnje dreves. Ali če bi preslišala plahutanje ptic nad mano. In če ne bi začutila lahkega vetriča, ki me mimogrede poboža, da se mi naježi koža in me spomni, da je najlepše, ko se ustaviš. Ko ujameš trenutek v trenutku, ko je on ujel tebe. In si. In se slišiš, čutiš.

Trenutkov nam ni treba krasti in se bojevati s časom. Trenutki so vedno tu. Le v sebi se moramo ustaviti in jim pustiti, da nas »ukradejo« in spustijo vase.

 

 

Hana Verdev, Vitalnica
Objav: 1

Hana Verdev je certificirana trenerka fitnesa, učiteljica smučanja, nordijske hoje, teka ter inštruktorica pilatesa in je zaljubljena v gibanje. Odraščala je v družini, kjer so bili hoja v hribe, kolesarjenje, smučanje in drugi športi del vsakdana. Hana ne mara čudežnih receptov, ki obljubljajo raven trebuh v petih tednih. Verjame pa, da je prav vse mogoče doseči. Postopoma in počasi.