Hitim. Dokler me ne ujame trenutek.

Hitim sem, hitim tja. »Se ti sploh kdaj ustaviš? Si sploh kdaj pri miru?« me večkrat vprašajo. V resnici se – in to kljub temu, da živim precej aktivno in imam urnik pogosto tempiran na minute. Ustavim se večkrat po malo. Ne kradem trenutkov zase in jih ne načrtujem, puščam jim svobodo. Trenutki se pojavijo sami od sebe, ko jih potrebujem.