Zakaj ne sanjam o boljšem svetu?

Tina Cipot
Avtor:
Tina Cipot
30 / 03 / 18
Zakaj ne sanjam o boljšem svetu?

Predstavljaj si boljši svet – brez vojn, brez lakote, brez onesnaženja … Da, lepo bi bilo. A to so sanje. Realnost je drugačna. Vojne nimamo le v svetovnem merilu, pač pa doma, s sosedi, družinskimi člani. Lačni so otroci v sosednji ulici. Onesnaženje pa … Velikokrat se obnašamo, kot da je vse, kar imamo v roki, nekaj, kar bomo slej kot prej vrgli stran.

Sanjati o boljšem svetu je kot zalivati senco rože – nič ne boš dosegel. Upanje je zavajajoče, saj zgolj čakamo, da bo nekdo drugi naredil nekaj, da bo vse skupaj boljše. Če nismo pripravljeni sami, vsak zase in vsi skupaj, nekaj narediti, spremeniti svoje okvirje miselnosti, spremeniti svoje vzorce obnašanja, se odločiti, da bomo prevzeli odgovornost za tisto, kar lahko naredimo – hja, potem je … pač tako kot je.

V raziskavi, ki smo jo lani novembra v Lidlu Slovenija izvedli skupaj z Mediano, kjer smo skoraj 1000 Slovencev spraševali o njihovem pojmovanju in aktivnostih, povezanih z družbeno odgovornostjo, me je presenetil odgovor, da je skoraj četrtina vprašanih povedala, da se jim zdi, da sami s svojim ravnanjem in odločitvami sploh ne morejo oziroma lahko malo prispevajo k doseganju trajnostnih ciljev. Večina tistih, ki so se počutili nemočne, je za to navedla razlog, da niso na takem položaju ali pa da posameznik sam lahko naredi le malo. Ta odgovor me je presenetil, čeprav sem ga pričakovala. K sreči ima zgodba še en, pozitivni pol – kar tretjina anketirancev meni, da lahko prispeva veliko. Juhej!

Vsak lahko naredi nekaj. Družbena odgovornost ni odgovornost zgolj države, podjetij, organizacij … vsakega izmed nas in, da, naivno menim, da lahko vsak naredi nekaj.

 

 

Začeti je v bistvu zelo enostavno – pogledaš, kje puščaš svoj odtis v svetu in skušaš svoj odtis zmanjšati. Paziti pričneš na količine smeti, ki jih proizvajaš (in, ja, priznam, kot mati najstnika imam tukaj tudi jaz svoje velike izzive). Paziš na to, da v košu pristane čim manj (ali nič) hrane. Zapiraš vodo in skrbiš, da kje ne kaplja. Ugašaš luči, če jih ne potrebuješ. Preklopiš na LED razsvetljavo, ločuješ odpadke, načrtuješ svoje poti, jih kombiniraš med sabo, tako da čim manj onesnažuješ okolje, pri nakupu izbiraš trajnostne izdelke, pri delu skrbiš za prijetno vzdušje v ekipi, s strankami, doma poskrbiš, da na slab dan ne vnašaš vse svoje slabe volje v družinski krog, da si do ljudi in živali skrben in solidaren.

In potem, korak številka dve: pogledaš, kje lahko narediš več. Kje lahko s svojo energijo, znanjem, izkušnjami, sredstvi nekaj narediš, premakneš. Da pomagaš. Da poslušaš. Da si tam.

Družbena odgovornost pomeni biti prisoten v tem svetu – da zaznavaš, kje so stvari, ki jih kot sam lahko popraviš, in se odločiš, da boš to tudi počel. Dosledno. Ne zato, ker je to pač IN. Ampak zato, ker veš, kako pomembno je, da smo vsi odločeni delati v smeri svojih sanj. Da bo svet boljši.

K sreči poznam številne ljudi, ki o boljšem svetu ne sanjajo, pač pa delajo v to smer. Ki ne popustijo, čeprav so kdaj označeni za idealiste in sanjače, ki trmasto grizejo dalje in so odločeni nekaj spremeniti. Taki so tudi moj navdih in obenem skala, ko se je potrebno spočiti in nasloniti. Nihče ni rekel, da bo enostavno. Ampak, hej, če ne bomo tega naredili za naš edini svet, za kaj bomo?

Zato ne sanjaj o boljšem svetu, ustvarjaj ga!

Tina Cipot
Avtor:
Tina Cipot
Objav: 2

Tina Cipot je vodja službe za korporativno komuniciranje v podjetju Lidl Slovenija. Čeprav je prisegla, da ne bo novinarka, je na grozo svojih staršev postala ravno to. Po večletnem novinarskem in uredniškem delu, je prestopila na drugo stran, med piarovce. Med 2006 in 2010 je bila sodelavka Službe za odnose z javnostmi Telekoma Slovenije, kjer je delovala na področju internega, produktnega in družbenomedijskega komuniciranja. Po dvoletnem izletu v svet spremljanja in analize medijskih vsebin, je maja 2013 prevzela vodenje Službe za korporativno komuniciranje v Lidlu Slovenija. V prostem času vrtnari in preganja najstniške muhe.