Sledite nam!

Lidl facebook  Lidl instagram  Lidl twitter

INSTANTNA BOŽIČNA DOBRODELNOST

Avtorica:

Ninna Kozorog

Objavljeno:

21/12/2021

Deli:

Spomnim se decembra, ki je v otroštvu dišal po babičinih vanilijevih kifeljčkih in toplem čaju … Ni dišal po kupljeni potici. Dišal je po ljubezni, po posušenih krhljih, zeliščnem čaju v pikasti skodelici, mokrih objemih, snegu in iskrivosti … Spomnim se Miklavža, ki je v pehar nosil rožiče, nogavice in mandarine. Spomnim se tihega pričakovanja, ki je tlelo cel december, in utripajoče lučke so sijale šele nekje od prve polovice decembra. Spomnim se topline, ki je niso dajale samo volnene rokavice, ampak tista zasanjana bližina, ko je človek imel človeka na dosegu roke – in srca. Je bila to le moja otroška domišljija? Je december že davno izgubljen? Ali je čarovnija izginila skupaj z izginevanjem otroških sanj?

 

"Ninna, kaj bi jaz naredil/a decembra dobrodelnega... ali vam lahko v društvo prinesem nekaj marmelad za brezdomce iz leta 2016, saj so še dobre," me je vprašala znanka, ki sem jo nedolgo pred tem prosila, če bi ob dnevu brezdomcev donirala nekaj slivove marmelade, a takrat še ni "pospravila shrambe". Vprašanje sem taktično preslišala ter ob enem razmišljala, ali je marmelada sploh še užitna. Nekaj dni za tem me je na nekem drugem čaju zmrazilo ob "donirala sem vam nekaj nogavic za brezdomce... Ali me boste objavili na spletni strani, da bodo videle sodelavke?" Odgovor sem utopila v srkanju čaja, razmišljujoč kje naj potem zakupimo dovolj strežniškega prostora, da bomo v društvu uspeli objaviti vsakega, ki bo našim brezdomcem donira par ali dva nogavic. Uspešno je za dvigovanje mojega, kronično nizkega tlaka, poskrbela nato serija vprašanj tipa "ali lahko zbiramo za vas, saj veš... vi imate podpornike, ste malo bolj znani?" in tisti del mojih kolegov, ki mi napišejo "pridi si iskat paket za božično večerjo, saj pa je tvoje delo".

 

Pred nekaj leti sem v decembrski evforiji hitela po našem največjem nakupovalnem centru, kjer me je obstopila gruča nadobudnih študentov, ki so zbirali prispevke "za brezdomce". Ker je to vendarle področje, ki mi ni povsem neznano, sem vesela, da se je nekdo spomnil na njih, vprašala: "Za katero zavetišče pa zbirate?" Odgovor je bil preprost: "Ja, v Mariboru". Glede na dejstvo, da imamo vendarle dva zavetišča za brezdomce, sem poskusila ugotoviti, komu bodo pravzaprav sredstva namenjena. Brez uspeha. Pogovor sem prekinila ob njihovem navajanju "spanja pod mostom itd." ter na koncu od stojnice odšla z vrečko toaletnih potrebščin in novim toplim puloverjem, saj "si brezdomci nimajo kje umivati zob." V želodcu je ostala velika kepa, ki je bila konglomerat razočaranja in presenečenja. Čez nekaj dni se je na zbirnem mestu le pojavila škatla, v katero je bilo mogoče odvreči hrano, rokavice, nogavice. Še nekaj dni je minilo, da se je pojavil napis, iz katerega je bilo razvidno, komu je pravzaprav akcija namenjena. Dokupila sem še nekaj potrebščin, a začetna kepa nelagodja je ostala. In takrat sem prvič razumela, od kod pravzaprav nezaupanje v dobrodelnost.

 

Zame je december čas, ko se name, predvsem kot na humanitarko, spomni kup kolegov, ki jih čez leto brezplodno vabim na kofeinske derivate ali na kakšnega izmed društvenih dogodkov. Kljub temu, da smo v zadnjih letih kot društvo enormno zrastli in neke stvari avtomatizirali, sem še vedno tista - ki jo klikneš, ker se ti preprosto ne ljubi prebrati navodil za oddajo božičnega paketa. Da, božičnega paketa bodisi za brezdomca, starostnika - za navodila, ki smo jih punce pisale kar nekaj dni, da bi ja vse teklo gladko. Ampak - zakaj bi nekdo to poslal, četudi imamo sam sistem avtomatiziran do te mere, da se prepošlje nato direktno naprej. Moja dnevna soba se vsako leto šibi od daril, ki so neoznačena, ne zavita ... in tako navadno (čeprav rada zavijam darilca) obupano sedim na tleh in razmišljam, ali bom med vso to navlako sploh našla samo sebe. Ravno pred dnevi so me tako oblile solze, ker me je kontaktirala FB kolegica, ki jo je kontaktirala kolegica, ki ima kolegico - nobene izmed njih še nisem videla v živo, ter me obvestila, da mi tja in tja pripelje to, kar se njej zdi, da potrebujemo za starostnike. Bila sem v službi, ki je še vedno moja primarna skrb ... A sem na koncu izpadla neprilagodljiva, nehvaležna in še kaj ... Ker če se nekdo odloči donirati - je to tukaj, zdaj, takoj. Po njegovih oz. njenih pravilih. Sama se v decembrskih dneh včasih počutim resnično žalostno, ali kot bi rekla kolegica iz partnerske humanitarne organizacije "slabše je, kot če bi bile prostitutke". In res je. Čisto za vsak dar sem in smo hvaležni. A že ko smo snovali društvo, smo se odločili, da bomo ciljni, ciljani in dostojanstveni. Kar pomeni, da če oblek ne potrebujemo ta trenutek - jih ne bomo vzeli. Ker če bomo potrebovali za Mici iz Sp. Dola, bomo zbrali čevlje št. 38, pulover M in ne vse povprek. A ljudje kot da ... kot da tega dela ne razumejo. In poleg vsega se na koncu moj december sprevrže v eno samo opravičevanje, da nismo objavili vsakega donatorja, da se nisem slikala z vsakim paketom ... a tega ne zmorem. Preprosto. Pošiljamo zahvalice, ko zmoremo, ko dopušča čas ... pišemo navodila in poskušamo stvari avtomatizirati ... pa ne zaradi naše lenobe, ampak  zaradi dveh dejstev ... ker je nas, prostovoljcev, malo in naše funkcije niso profesionalizirane ... in ker vsak od nas verjame, da se le tako dejansko zagotovi transparentnost.

 

Vedno bolj pa se zdi, da je to čas, ko se poleg lučk razbohoti instantna predbožična dobrodelnost, ki na plan privabi vse tiste, ki čez leto niti pomislijo ne, da obstaja kdorkoli, ki bi potreboval njihovo pomoč. Splet preplavijo samooklicani aktivisti, ki zbirajo kopico oblačil za te in one organizacije, ki načeloma o njihovih zbirkah ne vedo ničesar. Ni redko, ko sem naše društvo našla na eni od takšnih strani, kjer so zbirali za nas plišaste igrače, čeprav jih za svoje delo s starostniki in brezdomci resnično ne potrebujemo. Vabila na dobrodelne bazarje zasitijo našo elektronsko pošto in kljub natančnemu branju prejemnika donacije v večini primerov nikakor ne uspemo detektirati. Dobrodelni koncerti, licitacije in pohodi... Idejam ni konca. A le slabih 15 % ima namen, ki ni vezan na (samo)promocijo. Mesec dni, ali pa vsaj zadnjih 14 dni pred božičnimi prazniki Slovenija živi od dobrodelnosti, tako med posamezniki kot podjetji. Denar od prodanih produktov gre za ta ali oni projekt, trgovski centri nas prepričujejo, da bomo z nakupom še ene dodatne čokolade nekomu polepšali praznike... In tako je v nakupovalnem vozičku hitro čokolada s tropskim sadjem, polne E-jev, ki bi se je drugače izognili v širokem loku.

 

Koncept trženja z dobrodelnim pridihom ni nov pojem, gre za t.i. cause – related marketing, kjer si roko podata profitna in neprofitna organizacija, je v praksi znan od leta 1983, ko je American Express organiziralo dobrodelno akcijo za obnovo Kipa svobode. V obdobju prvega četrtletja je podarilo 1 dolar za vsako na novo izdano kreditno kartico in 1 cent za vsako transakcijo z njihovo kartico. Na koncu so zbrali 1,7 milijonov dolarjev, uporaba kartic pa se je povečala za 28 % v primerjavi z enakim obdobjem leto pred tem. Zmaga za obe strani bi lahko dejali, toda ali je to res še dobrodelnost? V svetu kapitalizma prevladuje neoklasična teorija racionalizma, kjer je posameznik racionalno in sebično bitje, ki deluje po zakonitostih uresničevanja lastnih potreb, s katerimi želi maksimizirati svoje koristi ob minimalnih stroških. Vendar je zmotno trditi, da je sodoben človek povsem sebično bitje. Vzroki za darovanje je lahko po eni strani čut za pripadnost družbi in odgovornost za korist družbe, po drugi strani pa tudi čisto samoljubni vzgibi, ki v sodobni družbi, ki jo determinira število všečkov na socialnih omrežjih, ki so premosorazmerni s potrditvijo družbe. Sociološke študije opredeljujejo tri skupine darovalcev, in sicer posameznike, podjetja in mednarodno humanitarno pomoč iz strani države. Zasebni darovalci navadno darujejo približno 1 % razpoložljivih finančnih sredstev, podjetja okrog 0,7 %. Večje kot je podjetje, manjši je ta odstotek. V povprečju darujejo ženske 0,3 % odstotke več kot moški, kljub temu, da je povprečen dohodek moških še vedno za nekaj odstotkov višji. Največ darovanju namenijo starejši med 50 in 65 letom. Poročeni pari darujejo v povprečju 0,5 % več kot samske osebe, poleg tega pari z otroci darujejo do 50 % več kot tisti brez otrok. Zanimivo je tudi dejstvo, da tisti, ki imajo več otrok, darujejo več kot tisti z manj ali nič.

 

Kaj je pravzaprav tista prava dobrodelnost? Podariti svoj presežek ali podariti del tega, kar imamo, čeprav tvegamo, da bomo s tem imeli materialni manjko? Ali lahko v tem primeru "pravi" altruizem tretiramo kot človekovo pomanjkljivost, saj gre za entropično razdajanje časa, sredstev in samega sebe, ki načeloma rezultirajo v zasebnem življenju, prostem času ter pomembno vplivajo tudi na zdravje? Koliko je pravzaprav še tiste prave dobrodelnosti, ki vztraja tudi ostalih 11 mesecev in ni vezana na kuhano vino, praznično migetanje lučk in klišejske božične pesmi?

 

Pred skoraj desetimi leti, ko je iz vseh medijev začela v pospešenem navalu pritiskati razčlovečenost in je vsak od nas v razmaku parih dni na lastni koži začutil hlad soljudi, smo se v društvu Humanitarček odločili. Poskusili bomo vrniti nekaj izgubljenega blišča, ki ga je zakrilo večno potrošništvo. Predraga darila, ki jih ponavadi niti zavijemo ne sami, ampak odnesemo v prvi darilni vrečki, naj zamenja povabilo na druženje ob domači vroči čokoladi. Pavšalni poljubi na lice, ki jih ne uspemo niti vrniti, naj se umaknejo objemom, ki trajajo. Kupljene božične voščilnice, v katere ne znamo napisati niti ene misli sami, ampak se ponavadi samo na hitro podpišemo, pa se naj umaknejo iskrenim voščilom. Tistim, z iskricami v očeh. Akcija 30 dni za 30 srčnih dejanj je bila in bo kritika instantni post moderni družbi, ki smo ji prilagodili svoj vsakdan, večnemu hitenju ter predvsem neosebnemu podarjanju. Že vrsto let naš december tako že od začetka namensko diši po tisočih malih dejanjih, s katerimi živimo to toplino, s katerimi smo in bomo poskusili vrniti davno izgubljene oz. pozabljene ideale ... Mar ni najlepše darilo ravno nekomu narisati nasmeha? Danes brezdomcu? Jutri starostniku? Potem mamici samohranilki? In ta del je moja decembrska čarobnost, saj je postal pravo gibanje, ki na nek način uravnoteži vso instantnost.

 

Kajti čarobnost decembra je predvsem v bližini in v altruističnih gestah, ki nas bogatijo, toplijo in nam narišejo nasmeh na obraz. Je v sprejemanju, potrpežljivosti.

 

Vendar bi bilo dobro, da pomislimo, da starostniki potrebujejo tople obroke tudi marca, junija ... da so brezdomci brez strehe nad glavo tudi februarja ... ali da si sosedovi otroci ne morejo privoščiti čokolade niti čez leto in ne samo v času božične evforije ... ter da ne šteje samo, da damo ... temveč, kako damo ... in nenazadnje tudi kaj ... s pretečeno marmelado, črvivo čokolado in razparanimi nogavicami bomo težko narisali nasmeh komu na obraz ... Zakaj, pravzaprav ne bi božične dobrodelnosti širili tudi naprej ... ko se umakne mraz. Nasmehi osrečenih ljudi namreč isto žarijo tudi v poletnih dneh ...

Blog zapis je nastal v sklopu sodelovanja Lidla Slovenija in društva Humanitarček. Tukaj pa lahko prisluhnete tudi podkastu Ustvarimo boljši svet, kjer gostimo avtorico prispevka, Ninno Kozorog.

Vir profilne fotografije je osebni arhiv avtorice Ninne Kozorog, vir fotografije znotraj objave je Adobe Stock, video pa je arhiv vsebine društva Humanitarček.

Avtorica:

Ninna Kozorog

 

Ninna Kozorog je nevrologinja, aktivistka in predsednica društva Humanitarček.

Blog zapisi izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi Lidla Slovenija ali uredništva boljsi-svet.si. Besedila avtorjev niso lektorirana.
Vam je vsebina všeč? Imate pripombe, pohvale ali priporočila? Veseli bomo vašega mnenja. Pišete nam lahko na: boljsisvet@lidl.si. 

POVEZANI PRISPEVKI

Preberi več + Blog15. 11. 2021 By boljsisvet@lidl.si

»VSAKA ŽIVAL, KI JO FOTOGRAFIRAM, PUSTI ŠAPO NA MOJI POTI DO URESNIČITVE CILJEV«

Ko so me v Lidlu Slovenija povabili k sodelovanju v projektu Koraki za tačke sem bila zelo vesela. Lepo mi je ko vidim, da je nekomu mar, da želi pomagati živalim in da se projekt tako dobro organizira in poveže s pomoči potrebnimi. V zavetiščih so me lepo sprejeli in pomagali z modeli.
Preberi več + Blog14. 10. 2021 By boljsisvet@lidl.si

»KO SE ZAVEŠ, DA JE VSAK DAN NOVA PRILOŽNOST IN DARILO«

Oktober je že tradicionalno obarvan v rožnato in osvešča o pomenu preventive in zgodnjega odkrivanja raka dojk. Ta je dobro ozdravljiv, če je odkrit dovolj zgodaj. Rožnate pentlje, rožnati plakati, rožnati avtobus, rožnato osvetljene znamenitosti po slovenskih občinah, rožnata oblačila in različni rožnato obarvani izdelki, nas na vsakem koraku opozarjajo na rak dojk. Številke pa niso nič kaj rožnate.
Preberi več + Blog06. 09. 2021 By boljsisvet@lidl.si

V ZLATI SEPTEMBER Z ZLATIMI PIŠKOTI ZA JUNAKE

Ali veste, kdo so junaki? Pa ne tisti iz pravljice ali filmske zgodbe. Ampak tisti pravi junaki. Izjemni junaki so doma v 3. nadstropju Pediatrične klinike Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani. Tam vsakodnevno bijejo bitko na oddelku hemato-onkološkega inštituta. Po domače - bitko z rakom. Pri rosnih nekaj letih, ko bi njihova edina misel morala biti igra in zabava, je njihov vsakdan ležanje v postelji, številna zdravila in upanje, da bo morda jutri le boljše.
TOP