Počasi dojemam, kaj se mi je zgodilo v minulem tednu. Zveza za šport invalidov Slovenije-Slovenski paralimpijski komite je obelodanil odločitev, kdo od parakolesarjev potuje na paralimpijske igre v Tokio. Noč pred končno odločitvijo nisem zatisnil oči. Potem pa sem izvedel, da v Tokio potujem prav jaz. Po tihem sem upal, da bo tako. Vedel sem, da sem dobro delal, a ob dobrem delu potrebuješ v športu tudi srečo. Tako je to v življenju, ki me je pripeljalo v parašport.

Športnik sem bil že pred nesrečo, tekmoval sem v motokrosu. Ko pa sem po nesreči prišel iz Ljubljane, tam sem bil na rehabilitaciji v Univerzitetnem rehabilitacijskem centru Soča, sem ugotovil, da mi manjka šport. Da rabim neko dnevno obveznost. Že na URI Soča sem se seznanil s parašportom, imeli so tudi kolo. Sprva sem si ga sposodil za mesec dni. Potem sem želel še za en mesec, pa so mi prijazno povedali, da čaka na druge uporabnike. Ko sem teden dni spet klical, je bilo prosto, pa sem ga dobil za pol leta! Vmes sem si kupil svoje kolo.

Dvakrat, trikrat na teden sem se vozil okoli doma, naredil po 50 in več kilometrov. Tako po občutku. Vmes sem na cesti, na eni od poti, srečal Alekseja Dolinška, ki je bil tedaj selektor parakolesarske reprezentance. Povabil me je, da se pridružim pripravam reprezentance, ki je prihajala na trening na Primorsko. Z veseljem sem se odzval. Vedel sem, da se bom veliko naučil in dobil dragocene izkušnje. Takrat se je ekipi pridružil tudi sedanji glavni trener slovenske parakolesarske reprezentance Luka Kovic. Aleksej Dolinšek pa mi je po koncu priprav povedal, da bi moral odpeljati eno dirko na svoje stroške, potem pa bi se lahko pridružil ekipi. Tudi to sem z veseljem sprejel in izkoristil!

Danes sem tu, vesel in ponosen, ker sem del odmevne kampanje Nič mi ne manjka. Kdaj sem sam spoznal, da mi nič ne manjka? Ko sem začel postajati samostojen in začel sam skrbeti zase. Izjemen korak naprej je bil, da sem dobil avto, ki sem ga sam upravljal. Pomemben korak naprej pa je bilo tudi dejstvo, da sem se navadil, da si sam zložim voziček v avto. Na prvo daljšo samostojno turo z avtom sem se odpravil na Hrvaško, kjer živi moj nekdanji trener motokrosa in prijatelji, s katerimi sem tudi po nesreči ostal v dobrih odnosih. Prav debelo so pogledali, ko so me zagledali.