»En dan bodi kot otrok.« Ko me je Matic Munc (v sklopu projekta Ustavi se!) postavil pred izziv, naj se povežem z otrokom v sebi, sem si zelo samozavestno mislila, da ga bom premagala z lahkoto. To obvladam! Saj sem mamica z dvema majhnima otrokoma, vsak dan se igram z njima, ju vozim na razne dogodke, prostore, namenjene otrokom, jima prebiram pravljice, z njima skačem po lužah in se sploh trudim, da bi bilo njuno otroštvo polno zabave in čiste otroške razigranosti. Tudi v službi sem obkrožena z majhnimi otroki, kot novodobna mamica pa dobro ozaveščena o celotnem otrokovem razvoju. Dnevno organiziram in vodim aktivnosti, ki so primerne za majhne otroke. Vživeti se v otroka mi ne bo težko.
Zamislila sem si super dan. Šli bomo v živalski vrt ali pa na kakšno veliko igrišče. Ali pa bazen, trampoline. Jedli bomo pico ali pa pomfri, glasno se bomo smejali in skakali in vrteli in noreli. Pa kakšne nove igrače bomo kupili. Vse to se mi zdijo aktivnosti, ki bodo pokazale pravo otroško plat in mi omogočile, da se bom počutila kot otrok. Že sem se vrgla v organizacijo, ko sem ugotovila, da vsega v enem dnevu ne bomo zmogli.
Za mnenje o tem, kaj bi počel otrok, ki bi imel na razpolago ves dan, sem vprašala svojo šestletnico.
Da bom jaz en dan otrok!? Bila je navdušena! Hitro je skoraj kriče (od navdušenja) sestavljala najin dan: »Hmm, najprej bi za zajtrk naredili palačinke, potem bi šli na igrišče pred blokom, se igrali skrivalnice, potem bi si malo odpočili in gledali TV, jedli govejo juho z rezanci, pogledali kakšno risanko, se igrali z barbikami in kaj ustvarjali. Za večerjo bi naredili palačinke, prebrali kakšno lepo pravljico in se pogovarjali. Pa enko bi se šli z očijem.«
Priznam, bila sem presenečena, skoraj malo razočarana. To je to?! Nikamor ne gremo, ničesar ne bomo kupovali, kuhali bomo doma?! Vzela bom en dan dopusta in ga preživela tako preprosto? Brez dodane vrednosti? Iskreno razkrivam svoje takratne misli: »Eh, kaj pa Nina ve, saj je še otrok. Bom jaz organizirala super dan!« Pa mi nekaj ni dalo miru. Kaj pa, če bi jo morala poslušati? Ni pravzaprav to v resnici izziv? Ustavi se in prisluhni. Kaj pa, če res ni treba na konec sveta, da bi se imeli noro lepo?
Na dan izziva sem se tako zares prepustila Nini. Jedli smo palačinke. Šli smo na igrišče. Gledali smo risanko (ta mi je bila najtežja – ležati na kavču in gledati risanko, medtem ko je treba toliko pospraviti), risali, barvali, kuhali, jedli, se igrali enko, pa z barbikami in sploh nismo počeli nič ekstra posebnega. Ali smo?
Bili smo doma. Bili smo mirni. Stvari smo počeli v svojem ritmu in vse, kar smo potrebovali, je bilo na dosegu roke. Občudovala sem Ninin in Ianov smeh, se guncala in gledala v nebo, opazila sem njune navihane, a ljubeče poglede. Bila sem z njima. Brez hrupa, brez nepotrebnega materiala, brez obveznosti. Brezplačno, tako blizu, tako pred nosom. Tako preprosto.
Ko sem se zvečer ulegla v posteljo zraven Nine, s katero se vsak dan pogovarjava o minulem dnevu, sem razmišljala, da je bil dan lep in sproščujoč. Da biti otrok ne pomeni to, kar vidimo v filmih in na družbenih omrežjih, in konec koncev to, kar so nas učili na faksu. Biti otrok pomeni najti najlepše stvari, najbolj čudežne dežele, tam, kjer se počutijo varne in mirne. V mislih so se mi vrteli utrinki njenega in Ianovega glasnega smeha, bleščečih očk, zabavnega premikanja, objemov in iskrenih pogledov. To je to! Res smo se imeli lepo. Pa tako zelo lahko je bilo.
Zvečer mi je za piko na i Nina postregla še z eno konkretno otroško. Tako, iskreno, preprosto, naravnost v srce:
Nina (kot vsak večer): »Mami, kaj ti je bilo danes najbolj všeč?« Malo razmislim in ji povem tako kot mislim, da bo najbolj razumela: »Ko smo jedli palačinke, pa ko smo se guncali in smejali, pa ko smo se igrali in gledali risanko. Vse mi je bilo najbolj všeč! Pa tebi?« Stisnila se je k meni in me pogledala v oči: »Ti!«
