Pred nami parašportniki je vrhunec sezone, štiriletnega ciklusa, zadnji traja pet, pred nami so paralimpijske igre, ki se v Tokiu začnejo 24. avgusta. Ta vikend smo imeli vnovič skupne priprave v Ljubljani, kjer sva s Frančkom Gorazdom Tirškom trenirala pod taktirko naše trenerke Polone Sladič. Veselimo se tekmovanja.

Pandemija gor ali dol, če imaš željo, lahko tudi treniraš. Seveda pa je dolgočasno, če nisi s 'sparing partnerji' na strelišču. To je mogoče najbolj kritično, da nimaš neposrednega stika s sotekmovalci. Na srečo so se vrnili skupni treningi, kjer pilimo formo, delamo.

V teh dneh oz. tednih se veliko govori in piše o nas. Verjamem, da ste vsi opazili kampanjo Nič mi ne manjka, kjer sodelujeta Zveza za šport invalidov Slovenije-Slovenski paralimpijski komite ter Lidl Slovenija. V čast in zadovoljstvo nam je, da nas je podprla taka korporacija, kot je Lidl, ki tako pomaga širiti glas o nas, o parašportu. Verjamem, da bomo tudi tako koga od mladih s kampanjo Nič mi ne manjka navdušili, predvsem pa smo dali ljudem vedeti, da jim morda resnično nič ne manjka. Vse je glavi, jaz pravim.

Sam sem zapisan parašportu že več kot 40 let. Ko sem bil star 24 let, sem postal paraplegik, pri nesreči sem si zlomil hrbtenico. Ko sem se „sestavljal“, je bil eden od ciljev, ob družini, tudi parašport. Nisem pa začel s strelstvom, ampak z atletiko, kjer sem tudi prvič tekmoval kot parašportnik, metal sem kopje. Potem sem rekreativno poskusil še druge športe. Leta 1986, ko so bile v Ljubljani male paralimpijske igre, sem bil v strelstvu tretji. Kolajno mi je tedaj podelil Milan Kučan. Ni me pustilo ravnodušnega, posvetil sem se parastrelstvu. Leta 1991 sem prišel do prve kvote za paralimpijske, leta 1992 sem nastopil v Barceloni. Jeseni 2019 sem prišel do svoje osem vozovnice. Nič mi ne manjka, naj se igre že začnejo!