Verjetno oz. skoraj zagotovo je bilo v Laškem. Tam je potekal eden od turnirjev v namiznem tenisu za parašportnike, 10 in še več let je od tedaj. Kot novinar Slovenskih novic sem se odpravil po zgodbo, po pogled in utrip v športno areno, ki je sicer redko prišla v medije. Takrat sta me v dvorani Tri lilije prijazno sprejeli in me opremili s prvi informacijami Andreja in Silva Razlag, parašportniki so me fascinirali s svojo voljo, željo in z vsem, kar zmorejo, kljub hendikepu. Bili so trenutki, ko sem hotel komu kaj pomagati, pa mi je dal s pogledom vedeti: če bom kaj rabil, ti že povem.

V tem Laškem sem osvojil in dobil prve lekcije, leta 2012 pa sem z ekipo, v njej sta bila še Danilo Kesić in Marko Premrl, spremljali evropsko prvenstvo v košarki na vozičkih. K sodelovanju me je povabil Jože Okoren, mirno rečeno legenda slovenskega parašporta. Očitno je Jože, tudi dvakratni dobitnik kolajne s paralimpijskih iger, opazil, da nekaj delam prav in dobro. Prišlo je povabilo, da bi na Zvezi za šport invalidov Slovenije-Slovenski paralimpijski komite pomagal pri odnosnih z javnostjo. V teh osmih letih se je zgodilo marsikaj. Osvajale so se kolajne, podirali rekordi, bili so porazi, športniki so se poslavljali, prihajajo pa novi. V vseh teh letih smo se učili, veliko in vsak dan znova, občutek ni dovolj.

Vmes se je začel menjati pogled na parašport. V ospredje prihaja rezultat, kar prej ni bila praksa, predvsem pa smo dobili pozornost, ki si jo, pa si ne domišljamo, zaslužimo. Predvsem pa smo tudi ali predvsem zahvaljujoč energiji in idejam Lidla Slovenije opozorili nase, na udaren, konkreten način, s kampanjami, ki „udarijo v glavo“. Zadnjič letos, ko je nastala kampanja Nič mi ne manjka.

V vseh teh letih se je pri delu nabralo anekdot. Predvsem pa kaže na moč družbenih omrežij. Bilo je leta 2018, ko se je naš zimski paralimpijec parasmučar Jernej Slivnik vračal s paralimpijskih iger v Južni Koreji. Na poti iz Azije je imelo letalo malce zamude. Lahko bi se celo zgodilo, da bi letalo odpeljalo brez naše odprave. Sam sem bil takrat ravno na poti na Letališče Jožeta Pučnika, ko me je poklical Roman Jakič, vodja odprave. Da so pristali z zamudo, da pa naj kot zveza urgiramo, da jih Adria počaka. Kaj lahko naredim, me je prešinilo. Nemudoma sem se ustavil na bencinski črpalki v Podsmreki in napisal na Twitter takole: "@adria_airways, počakaj prosim par minut v Parizu in od tam odrini kako minuto kasneje kot načrtovano 20.05! Naš paraolimpijski junak #JernejSlivnik in ekipa hitijo na tvoje letalo JP343, par minut zamujajo! Razumi jih. Adria, hvala!"

Bo ali ne bo? Bo ali ne bo? Pa je še kako bilo. Naša nekdanja letalska družba je pozorno spremljala družbena omrežja in odreagirala, letalo je počakalo Slivnika, ki je s skoraj ure zamude pristal v Sloveniji, sprejem pa ni bil nič manj prijeten in vznemirljiv. Tak v taktih harmonike.

Igre v Tokiu so tu. Zagotovo bodo drugačne, take brez gledalcev. Izziv več za vse nas. Spremljajte nas. Verjamemo, da bo kaj slišati in videti. Vključno s prenosom otvoritvene slovesnosti paralimpijskih iger na TV Slovenija, kar je še en pomemben mejnik pri medijskem spremljanju parašporta. Potem pa začnemo šteti kolajne.