Spomnim se decembra, ki je v otroštvu dišal po babičinih vaniljevih kifeljčkih in toplem čaju … Ni dišal po kupljeni potici. Dišal je po ljubezni, po posušenih krhljih, zeliščnem čaju v pikasti skodelici, mokrih objemih, snegu in iskrivosti …
Oktober je že tradicionalno obarvan v rožnato in osvešča o pomenu preventive in zgodnjega odkrivanja raka dojk. Ta je dobro ozdravljiv, če je odkrit dovolj zgodaj. Rožnate pentlje, rožnati plakati, rožnati avtobus, rožnato osvetljene znamenitosti po slovenskih občinah, rožnata oblačila in različni rožnato obarvani izdelki, nas na vsakem koraku opozarjajo na rak dojk. Številke pa niso nič kaj rožnate.
Ali veste, kdo so junaki? Pa ne tisti iz pravljice ali filmske zgodbe. Ampak tisti pravi junaki. Izjemni junaki so doma v 3. nadstropju Pediatrične klinike Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani. Tam vsakodnevno bijejo bitko na oddelku hemato-onkološkega inštituta. Po domače - bitko z rakom. Pri rosnih nekaj letih, ko bi njihova edina misel morala biti igra in zabava, je njihov vsakdan ležanje v postelji, številna zdravila in upanje, da bo morda jutri le boljše.
Verjetno oz. skoraj zagotovo je bilo v Laškem. Tam je potekal eden od turnirjev v namiznem tenisu za parašportnike, 10 in še več let je od tedaj. Kot novinar Slovenskih novic sem se odpravil po zgodbo, po pogled in utrip v športno areno, ki je sicer redko prišla v medije. Takrat sta me v dvorani Tri lilije prijazno sprejeli in me opremili s prvi informacijami Andreja in Silva Razlag, parašportniki so me fascinirali s svojo voljo, željo in z vsem tem, kar zmorejo, kljub hendikepu.
Pred šestimi leti sem začela igrati odbojko sede, od takrat igram za reprezentanco pod okriljem Zveze za šport invalidov Slovenije-Slovenskega paralimpijskega komiteja. Prej niti nisem vedela za zvezo. Odkar pa sem tu, sem spoznala tudi ostale parašporte.
Počasi dojemam, kaj se mi je zgodilo v minulem tednu. Zveza za šport invalidov Slovenije-Slovenski paralimpijski komite je obelodanil odločitev, kdo od parakolesarjev potuje na paralimpijske igre v Tokio. Noč pred končno odločitvijo nisem zatisnil oči. Potem pa sem izvedel, da v Tokio potujem prav jaz. Po tihem sem upal, da bo tako. Vedel sem, da sem dobro delal, a ob dobrem delu potrebuješ v športu tudi srečo. Tako je to v življenju, ki me je pripeljalo v parašport.