Ali veste, kdo so junaki? Pa ne tisti iz pravljice ali filmske zgodbe. Ampak tisti pravi junaki. Izjemni junaki so doma v 3. nadstropju Pediatrične klinike Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani. Tam vsakodnevno bijejo bitko na oddelku hemato-onkološkega inštituta. Po domače - bitko z rakom. Pri rosnih nekaj letih, ko bi njihova edina misel morala biti igra in zabava, je njihov vsakdan ležanje v postelji, številna zdravila in upanje, da bo morda jutri le boljše.

Verjetno oz. skoraj zagotovo je bilo v Laškem. Tam je potekal eden od turnirjev v namiznem tenisu za parašportnike, 10 in še več let je od tedaj. Kot novinar Slovenskih novic sem se odpravil po zgodbo, po pogled in utrip v športno areno, ki je sicer redko prišla v medije. Takrat sta me v dvorani Tri lilije prijazno sprejeli in me opremili s prvi informacijami Andreja in Silva Razlag, parašportniki so me fascinirali s svojo voljo, željo in z vsem tem, kar zmorejo, kljub hendikepu.

Pred šestimi leti sem začela igrati odbojko sede, od takrat igram za reprezentanco pod okriljem Zveze za šport invalidov Slovenije-Slovenskega paralimpijskega komiteja. Prej niti nisem vedela za zvezo. Odkar pa sem tu, sem spoznala tudi ostale parašporte.

Počasi dojemam, kaj se mi je zgodilo v minulem tednu. Zveza za šport invalidov Slovenije-Slovenski paralimpijski komite je obelodanil odločitev, kdo od parakolesarjev potuje na paralimpijske igre v Tokio. Noč pred končno odločitvijo nisem zatisnil oči. Potem pa sem izvedel, da v Tokio potujem prav jaz. Po tihem sem upal, da bo tako. Vedel sem, da sem dobro delal, a ob dobrem delu potrebuješ v športu tudi srečo. Tako je to v življenju, ki me je pripeljalo v parašport.