Verjetno oz. skoraj zagotovo je bilo v Laškem. Tam je potekal eden od turnirjev v namiznem tenisu za parašportnike, 10 in še več let je od tedaj. Kot novinar Slovenskih novic sem se odpravil po zgodbo, po pogled in utrip v športno areno, ki je sicer redko prišla v medije. Takrat sta me v dvorani Tri lilije prijazno sprejeli in me opremili s prvi informacijami Andreja in Silva Razlag, parašportniki so me fascinirali s svojo voljo, željo in z vsem tem, kar zmorejo, kljub hendikepu.

Pred šestimi leti sem začela igrati odbojko sede, od takrat igram za reprezentanco pod okriljem Zveze za šport invalidov Slovenije-Slovenskega paralimpijskega komiteja. Prej niti nisem vedela za zvezo. Odkar pa sem tu, sem spoznala tudi ostale parašporte.

Počasi dojemam, kaj se mi je zgodilo v minulem tednu. Zveza za šport invalidov Slovenije-Slovenski paralimpijski komite je obelodanil odločitev, kdo od parakolesarjev potuje na paralimpijske igre v Tokio. Noč pred končno odločitvijo nisem zatisnil oči. Potem pa sem izvedel, da v Tokio potujem prav jaz. Po tihem sem upal, da bo tako. Vedel sem, da sem dobro delal, a ob dobrem delu potrebuješ v športu tudi srečo. Tako je to v življenju, ki me je pripeljalo v parašport.

Pred nami parašportniki je vrhunec sezone, štiriletnega ciklusa, zadnji traja pet, pred nami so paralimpijske igre, ki se v Tokiu začnejo 24. avgusta. Ta vikend smo imeli vnovič skupne priprave v Ljubljani, kjer sva s Frančkom Gorazdom Tirškom trenirala pod taktirko naše trenerke Polone Sladič. Veselimo se tekmovanja. Pandemija gor ali dol, če imaš željo, lahko tudi treniraš.