Foto: za Lidl Slovenija Klemen Razinger
Priznam, napisala sem krasen teoretično obarvan blog. Ampak sem ga izbrisala, ker bom s tabo raje delila svojo zgodbo. Ustavi se in jo preberi nekje ob vodi. Ker se je tam začela in ker tja tudi sodi.
Zame včasih mislijo, da pretiravam. Da pretiravam s športom – z izborom in količino. Ampak v resnici prav lepo balansiram aktivnost in počitek ter si s tem, da znam veliko športov, omogočam svojevrstno svobodo. Rada se pošalim, da izbiram športe enako, kot kmet obdeluje svojo zemljo – preprosto kolobarim med njimi. Kakšno leto več plezam, naslednje leto morda več kolesarim, potem me spet »piči« in tečem. Nikoli ne vem, kateri šport bo aktualen v novi sezoni, in ne silim se v neki šport, ker je moderen, ker se z njim ukvarjajo moji prijatelji in znanci. Tu si puščam svobodo: naj telo izbere samo.
NIČ NE GRE NA SILO
Pred leti sem se zaljubila v morje, v ocean, če sem natančnejša, in deskanje na valovih (surfanje). Čeprav mi je bilo zoprno potovati z letalom, je ljubezen do tega športa vedno prevladala nad razumom. Z velikim strahospoštovanjem sem se učila o oceanu in od oceana. Ena izmed lekcij je zagotovo: Nič ne gre na silo. No, lahko poskusiš, ampak jih dobiš po glavi. Tako sem en dan malo na silo šla v vodo, čeprav sem čutila, da sem utrujena, da bi bilo bolje, da ne grem surfat. Saj veste, čez nekaj dni sem morala domov, vsakemu od nas se zgodi, da pade v miselnost »treba je izkoristiti«. Res ni manjkalo veliko, da bi bilo zadnjič. Takrat sem dojela. Z oceanom se ne splača bojevati, ker vedno zmaga, bolje, da ga opazuješ, preučuješ in surfaš z njim. In enako je v resnici s telesom.
ČEZ ČAS SEM PONOVNO POSKUSILA
Potem se je življenje obrnilo, počasi sem vodne športe dala na stran, na izkušnjo nekako pozabila, počela bolj »zemeljske« športe (kolo, smučanje, plezanje, hribi …). Dokler ni to poletje padla ideja: »Kaj pa, če greva letos namesto dopusta v hribe poskusit surfati (windsurf – jadranje na deski)?« Morje? Veter? En velik JA. In sva šla.
Polna optimizma in navdušenja sem začela spoznavati novo opremo, poslušala navodila, potem pa akcija. Seveda mi bo šlo super, sem si mislila, saj imam izkušnje z vodnimi športi. In potem je sledil prvi šok. Ni mi šlo. Ne samo da mi ni šlo, celo vse je šlo narobe. Kljub vsem izkušnjam sem stala na tisti deski, kot da – no, katerikoli kip v Sloveniji izberete, bi na tisti deski izgledal bolje od mene. In ne samo to. Tepla sem se z desko. Tepla sem se z jadrom, valovi. In vse me je teplo nazaj. Močno. Trajalo je prvi dan, drugi dan, tretji dan … Nič bolje. In potem sem začela razmišljati po trenersko. Torej … sem več kot dovolj močna. Sem dovolj gibljiva. Imam super ravnotežje. Zakaj potem ne gre?! Morda sem preutrujena? Ta moj monolog je prekinilo »kričanje« s plaže: »Daj se sprosti! Daj sem malo sprosti! Samo sprosti se že, nooo.« Jaz pa trda kot kamen. Dojela sem, da na silo ne gre in tudi ne bo šlo, zato sem šla iz vode.
BILO ME JE STRAH
Kasneje smo sedeli na plaži, sproščeno klepetali, potem je nekdo spet začel: »Hana, kaj te muči? Daj se malo sprosti, ko si na vodi.« Takrat se mi je v sekundi zavrtela podoba tiste skorajšnje utopitve pred leti, na katero sem že zdavnaj pozabila. In ta me je spravljala v krč. Za trenutek sem pomolčala, pogledala v tla in s krokodiljimi solzami na robu oči rekla samo: »Vem, kaj je. Strah me je. Ta strah ‘moram’ preobraziti v strast.« Pospravila sem vso opremo in tisti dan samo še opazovala druge z obale. Dojela sem. Potrebujem čas. Potrebujem prostor. Potrebujem svobodo. Da se spet slišim. Da spet zadiham. Da spet sestavim vse delčke in dam svobodo tudi svojemu telesu.
Naslednji dan sem bila kot nova. Vse se je sestavilo skupaj, vse je sodelovalo. Narava, oprema in moje telo. Tisti strahec, ki me je držal v krču, se je umaknil strasti, ljubezni do vode, športa.
BITKA S ČASOM
Če se za trenutek od morskih dogodivščin in njihovih lekcij vrnemo v sedanjost. V teh hektičnih časih, ko vsi hitimo, človek dobi občutek, da nekaj zamuja, da nam nekaj polzi iz rok. Smo v nekakšni nenehni bitki s časom, z leti, vijugamo med tem, kaj moramo in kaj si želimo. Če ne počnemo vsega, kar nam svetujejo, imamo kar malo slabo vest, vsaj po tihem, če že ne na glas.
Mogoče vsi okoli tebe nekaj počnejo in k temu spodbujajo tudi tebe. Prvi pravi, da moraš začeti teči, drugi, da so hribi tisto edino pravo, tretji, da brez joge življenje nima smisla, in naštevala bila lahko v nedogled. In kaj pravzaprav lahko narediš?
NAREDI NEKAJ DRUGAČE
Ustavi se. Poslušaj sebe. Poslušaj svoje telo. Vprašaj ga, kaj si želi, katero gibanje mu pomeni svobodo. Namesto omejitev, tega ne znam, tega ne zmorem, tega me je strah … poskusi tako: Daj si priložnost. Upaj si poskusiti kaj novega, mogoče nov šport, in pri tem opazuj svoje občutke. Ponudi telesu izkušnjo. Ponudi mu svobodo, da raziskuje, poskuša in spoznava različne oblike aktivnosti. In ko bo našlo tisto pravo, boš vedel.
In namesto konca:
Poskusi kaj novega, ker lahko se zgodi, da se iz največjih strahov rodijo največje strasti.
