Dopust. Opazujem otroka, kako z navdušenjem in radovednostjo sklepata nova prijateljstva, skačeta v vodo, se potapljata, s prijatelji raziskujeta okolico … Ničesar ju ni strah.
Že od malega ju spodbujam, da se preizkušata v novih stvareh, saj s tem pridobivata izkušnje in spoznavata sebe. Rada sanjata o tem, kaj bosta, ko bosta velika, kje in kako bosta živela, s kom se bosta poročila … In pri tem verjameta, da če se bosta potrudila, se jima sanje lahko uresničijo. Zdaj že razumeta, da je največ odvisno od njiju, in to jima je všeč.
Kaj pa mi, odrasli? Si sploh še dovolimo sanjati?
Namesto da bi sledili svojim sanjam, nas hromi strah. Strah, ki smo se ga navzeli na podlagi preteklih izkušenj, spoznanj in vzorcev. Strah pred spremembo. Strah pred neznanim. Strah pred neuspehom. Strah pred tem, kaj bodo rekli ljudje …
Tako pasivno čepimo v svoji coni udobja, tu in tam potarnamo, krivimo druge za situacijo, v kateri smo se znašli, in čakamo, da se bo kaj spremenilo, medtem ko sami nismo pripravljeni spremeniti nič. NIČ. Ali pa si sprememb želimo, pa z njimi odlašamo. Nešteto izgovorov si zna izmisliti naš um: ni še pravi čas, otroci so še majhni, ni denarja, samo, da najdem boljšo službo … Tako sabotiramo sami sebe, medtem pa življenje teče.
Ustavite se za trenutek in razmislite:
Kaj bi vi naredili, če vas ne bi bilo strah? O čem sanjate? Po čem hrepenite?
Prelevite se za trenutek spet v tistega malega, radovednega, neustrašnega otroka z nešteto željami, z velikimi sanjami ter se z vztrajnostjo in pogumom podajte novim izzivom naproti. Vsak dan je pravi trenutek za nov začetek.
